EVALD FLISAR se je v drugi polovici 60. let predstavil slovenskim bralcem kot nadarjen mlad pesnik (Symphonia poetica), pripovednik (Umiranje v ogledalu, Mrgolenje prahu) in dramatik (Kostanjeva krona). Temu eruptivnemu izbruhu mladega iskateljskega duha je sledilo desetletje molka, obdobje zorenja ob trdem delu in študiju, izčiščevanje stališč ob spoznavanju drugačnega miselnega sveta. Njegov potopis iz jugozahodne Azije Tisoč in ena pot (1980) ni le pomembno obogatil naših predstav o tem oddaljenem delu sveta, temveč je dal potopisni zvrsti v slovenski književnosti nove razsežnosti. Zatorej smo z zanimanjem pričakovali njegovo naslednje delo, zapis s poti po zahodnem delu osrednje Afrike (po Kamerunu, Nigeriji, Nigru, Gornji Volti in Gani). Tja se je odpravil, da bi prodrl pod navidezne plasti vsakdanjega afriškega življenja, primerjal svoj doživljajski svet z vsem, kar naj bi bilo izvirno, resnično afriško ter tako zadovoljil svojo nepotešljivo radovednost, nam pa z zapisom ponudil razmišljanje o konfrontaciji belega sveta s črnim, severa z jugom. In če nagonsko zvedav evropski izobraženec pričakuje, da bo pod žgočim soncem našel deviško čisto in prvinsko afriško resničnost, ki je povrhu umerjena še po njegovi predstavi, potem srečanje ne more miniti brez bolečine in pretresov. Tudi to doživljajsko plast je Flisar mojstrsko opisal.

Iz ocen Flisarjeve knjige Tisoč in ena pot
"Bržkone bo Flisarjevo potopisno delo Tisoč in ena pot po Gorjupovem Kitajskem dnevniku najbolj brano izvirno slovensko potopisno delo v zadnjih letih. Predvsem so za delo značilne naslednje odlike: ohranjevanje pustolovsko veristične reportaže, konfrontacija evropske in azijske civilizacije tudi skozi neuspele poizkuse, samoprevare o (ne)možnosti stapljanja s tradicijo vzhodnih načinov bivanja, količina informacij politično zgodovinske in kulturne narave, in naposled angažiran, osebno prizadet in zavzet pristop z ustrezno spretno stilnojezikovno izdelanostjo... V avtorefleksiji se sočasno z odkrivanjem tujih dežel in družb poglabljamo tudi v avtorjevo popotovalno zorenje, intimno, antropološko, psihofizično bistvo. Ta dvojna perspektiva je v naši potopisni literaturi redka"
- Marijan Zlobec, Sodobnost

"Flisarjcva knjiga je na zunaj klasičen potopis po tujih deželah, vendar je potovanje samo sredstvo nečesa drugega. To drugo pa je (avto)kreacija osebnosti, razpoznava in gradnja jaza. Pot je potem vračanje k sebi... Potopis Tisoč in ena pot je iskanje koncepta duše v svetu in se obrača v subjektivistično požiranje sveta: svet je moj koncept... Polarizacija med vdajo in zavojevanjem sveta je osnovna dinamika Flisarjevega potopisa in hkrati razpon vseh njegovih literarnih dimenzij... Flisarjev potopis v svoji temeljni preokupaciji izostruje klasični koncept tega žanra in ga presega. Avtor nenehno izpostavlja svoje pisanje avtorefleksiji. S tem odpira tekstu tudi literarne dimenzije in ga postavlja v bližino čiste literarne strukture. In s tem seveda zvišuje njegovo vrednost."
- Aleksander Zorn, Naši razgledi