Kratki roman Veronika je ljubezenski roman sodobne mlade generacije. Pripoveduje o občutljivem in čustvenem dekletu, ki zori v svojo življenjsko zrelost s krizo ljubezenskega zaročaranja.

Pripoved je uokvirjena s situacijami urbanega življenja, s poudarjenim sporočilom o njegovem razčlovečevalnem hladu, kateremu pisateljica išče nasprotje in rešitev v prvinskem, vseobsegajočem čustvovanju in sočustvovanju.

Veronika je študentka, z bolečimi dekliškimi doživetji in tenkočutnim sprejemanjem sveta označena mlada ženska. Njena ljubezen je njeno bistvo in njena edina lastnost, od katere je odvisno vse njeno delovanje v pripovedi, predvsem pa njeno duševno stanje, ki se pod težo dvomov vase in ljudi začenja razkrajati ter preraste v hudo duševno stisko, iz katere se le počasi in krčevito trga in se v želji po polnem življenju vrača med ljudi.

Veronikine blodnje, ki zajemajo del osrednje pripovedi, obkroža razumevanje in skrb pa tudi radovednost in brezbrižnost, pri čemer pisateljica z dobro opazovalno ostrino portretira tudi obrobne osebe v Veronikini zgodbi. Ker se osrednja pripoved fabulativno ne zapira v dokončen izid Veronikine krize, temveč jo le nakaže, pisateljica dopolni sporočilo njene zgodbe z nizom zaključnih scen, lahko bi rekli fragmentov iz vsakdanjosti življenja žene in družine, kjer je povsod, v vsakem od teh fragmentov, zaznavna prisotnost Veronikinega življenjskega problema - problema ženskosti, ki je dozorela in se po svoje izoblikovala iz boleče občutenih dekliških sanj. Snov in sporočilo romana, kakršno daje roman Veronika, je razmeroma redko zaslediti v sodobnem slovenskem pripovedništvu, kot je tudi sicer redko zaslediti aktualne življenjske teme. Tako bo pripoved o Veroniki prav zaradi tega in tudi zaradi svoje neposredne in prisrčne pripovedi pritegnila bralca, verjetno še posebej dekliški svet.

- Helga Glušič