"Vsi romani, ki sem jih prebiral v Angliji, so bili postavljeni v organizirano družbo. Čutil sem, da mi je ta družba neznansko daleč, da je duh spominov v meni zdaj še bolj živ kot ob rodnem ognjišču... čutil sem, da me od drugih loči velikanski prepad, in zapolnil sem ga lahko samo s spomini, z vonjem rose na pisanem cvetju, z drobnim rumenim prahom, ki se svetlika na čmrljevih nožnih dlačicah. Kot pisatelj sem v Posnemovalcih zavrgel vse znane vzorce... V tem romanu je nekaj prvinskega in izgubljenega hkrati, to je pripoved o konjeniku, ki jezdi proti koncu ravnega prostranstva... v njem so moji povsem osebni občutki, občutki izkoreninjenosti in obupa... Trikrat sem ga začel, trikrat sem napisal kdove koliko strani, trikrat vse skupaj zavrgel. Roman Posnemovalci je del mene samega, izraz spoznanja, da se ta ali oni posameznik ne more in ne more prilagoditi vsej tisti neumnosti, ki ga obdaja. Je moje najljubše delo." Tako je v nekem intervjuju dejal V. S. Naipaul, leta 1932 rojeni Zahodni Indijec, ki zdaj stalno živi v Angliji, vendar je v srcu ostal zvest obema domovinama, Trinidadu in Indiji. Pisatelj, ki ga Angleži štejejo za svojega in so mu podelili že štiri pomembne literarne nagrade. Pisatelj, ki je med resnimi kandidati za Nobelovo nagrado, čeprav je še sorazmerno mlad. Pisatelj, ki v Posnemovalcih nepozabno slika svet ljubezni in spletk, vzponov in padcev, svet političnih veljakov in svet brezmejne revščine in gorja. Svet, v katerem se nebrzdane strasti, občutek iztirjenosti in odtujenosti mešajo z eksotičnostjo, kakršne Slovenci doslej zares še nismo poznali.