Pričujoče delo je neke vrste fantastična futuristična zgodba, ki se dogaja v prvih letih prihodnjega tisočletja, ko naj bi vladala svetu povsem nova religija, drugačna od vseh dosedanjih. Imenuje se »Velika nova izmišljena religija« (VNIR). Ena od dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo t. i. »lovilni duhovni« te nove religije, je, da s posebnimi senzorji iz arzenala takratne moderne »tehnologije resnice« prisluškujejo duhovom umrlih, ali »ponovnim dihom«, kot jih malce nenavadno imenujejo, in jih snemajo na magnetofonski trak. Tako imenovani »mehki duhovni«, ki so po hierarhični ureditvi podrejeni »lovilnim duhovnom«, potem te posnete glasove naprej proučujejo, analizirajo itd.

Vsebina knjige je pravzaprav pripoved takega »mehkega duhovna« o njegovem delu s trakovi, na katerih je posnet duh oz. »ponovni dih« pokojne Gabrielle Sumpter. Naš »mehki duhoven« v knjigi po eni strani poroča o tem, kar mu Gabriellin »ponovni dih« z magnetofonskih trakov pripoveduje, po drugi strani pa opisuje tudi svoj čas (gre za leto 2004), svoje družinsko življenje in vpliv, ki ga ima na to življenje in nanj samega delo s trakovi Sumpterjeve. Le-to ga vsekakor ne pušča ravno ravnodušnega, proti koncu se v Gabriello, čeprav je že mrtva, celo zaljubi, potem pa v zadnjem poglavju le »strese s sebe ta urok«. Delo je polno tudi razmišljanj in modrovanj samega pripovedovalca (»mehkega duhovna«): o Gabriellinem pripovedovanju, o dogodkih in osebah iz le-tega, o Gabrielli sami, njenem življenju ter odnosu do sveta in življenja, o svojem in Gabriellinem času, o tostranskem in onostranskem življenju, o religiji VNIR (ki se jo med drugim celo odloči reformirati) itd.

O sami zgodbi na tem mestu ne bi bilo smiselno prevec razpredati, saj je pravzaprav postranskega pomena. Gabriella pač največ govori o svojih ljubimcih in življenju z njimi, o svoji materi ter očetu, ki ju je izgubila že v zgodnji mladosti, o raznih zanimivostih iz svojega življenja, o veselih trenutkih in srečnih obdobjih, pa tudi o nesrečah, ki so jo prizadele. Tudi nekaj pikantnih kot tudi nekaj romantičnih detajlov iz njenega burnega ljubezenskega življenja je vmes. Po svoje originalni in nenavadni so tudi Gabriellini opisi njenega posmrtnega življenja oz. vsega, kar se ji je zgodilo po smrti. V zadnjem poglavju je med drugim zanimiva pripoved dolgoletnega ljubimca Gabrielle Sumpter - Timothyja Toveya, ki marsikaj v Gabriellinem opisu dogodkov obrne na glavo, oziroma s svojega zornega kota marsikaj precej drugače prikaže.

Ena značilnosti Gabriellinega pripovedovanja in s tem tudi Gabrielline zapletene osebnosti je, da posveča prav neverjetno veliko pozornosti podrobnostim v zvezi z vodenjem gospodinjstva, predvsem pa v zvezi s pranjem in odstranjevanjem madežev. Pogosto prav groteskno prehaja iz opisov raznih usodnih oz. tragičnih dogodkov ali pomembnih zasukov v svojem življenju na navodila o tem, kako je treba prati kako tkanino ali pa odstraniti kak madež. Včasih si to morda res lahko razlagamo kot nekakšen znak svojevrstnega živčnega zloma spričo tragičnosti dogodkov, o katerih morda prav takrat pripoveduje, včasih pa takega razloga vendar ne moremo najti in lahko le ugotovimo, da je to pač ena od potez Gabriellinega značaja. Ta in še kaka druga posebnost knjige bo morda celo napeljala kakega bralca na vprašanje, koliko gre v posameznih delih teksta za dejansko umetniško vrednost, koliko pa na trenutke vendarle za nekoliko preveč zimproviziran literarni eksperiment in za nekoliko vsaj čuden način razreševanja pripovedovalnih težav in zagat. Vendar pa ni priporočljivo preveč hiteti s takimi obsodbami. Vsekakor branje ponekod ni prav nič enostavno in je temu primerna ocena le-tega precej težavna in odgovorna, marsikdaj je potrebno kar nekaj premisleka ali pa intuicije, da se razume globlji smisel.

Seveda pa je veliko bolj kot sama zgodba oz. Gabriellin opis njenega sicer nenavadnega življenja zanimivo oz. pomembno tisto, kar Gabriella skuša iz svojega življenja, ali pa iz svojega opazovanja življenja nasploh, izluščiti kot nekakšen nauk, ali kot ponekod pravi, »veljavno pravilo«, po drugi strani pa tudi njena spremljajoča razmišljanja in modrovanja s tem v zvezi.

Knjiga je na svojevrsten način eksotična, provokativna in poživljajoča. Polna je briljantnih prebliskov humorja in neke specifične žlahtne poezije, dragocene čisto posebne svežine, originalnih pogledov na nekatere aspekte življenja. Delo odlikuje na trenutke mojstrski stil ter bogastvo izvirnih pronicljivih metafor. Tudi nekatera Gabriellina »pravila« kar zaslužijo, da bi ob njih malce razmislili ali si jih zapomnili.

- Opremil: Jure Jančič